Nekoč je v neki vasi zelo blizu ogromne luže živelo prebivalstvo, ki je bilo zelo zelo prijazno. V to vas so nekega dne priropotali muzikantje, dve plesalki, akrobata in hrustasti menežer. Nekaj teh prijaznih ljudi je pridrvelo v krasno dvoranico, ki so si jo uredili sredi vasi, da bi preverili, kaj se to dogaja za eno ropotanje. S plahimi koraki so posedli na stole in čakali.... Začela se je bala in niso mogli več skriti svojega navdušenja. Bučno so zaploskali, jih obsuli z novci za vino in odhiteli svojim sovaščanom raztrobiti novico o pojočih prišlekih.

Kmalu je ostala le žalost za kitaro, violino, bobnom in berdo, pa za plesalkami in akrobati. Med vaščane se je naselila žalost in upanje, da skrivnostni neznanci spet obiščejo njihovo vas.

Tako govori zgodbica o Podpeči.

Čeprav je bil 17. februar pustna sobota, je kar nekaj ljudi obiskalo predstavo v Kranju. Po Klemnovi zaslugi smo bili praznično razpoloženi s sladkimi bobi. Vzdušje v zakulisju je bilo fino, na odru pa morda celo preveč živahno. Po kopici anekdot so se vrste kmalu razšle - pust je terjal svoje...

"Slep je kdor se s petje vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja."
(F.P.: Glosa)

Jeseniška občina se je, namesto recitalov, branj in podeljevanja raznoraznih priznanj s področja kulture, raje odločila za bolj zabaven program. Praznik smo proslavili skupaj z njimi na Močnikovem odru Gledališča Toneta Čufarja. Lučni mojster je imel preveč luči, da bi lahko perfektno osvetlil predstavo, Katjin glas se je nekajkrat zalomil, naš Miha pa še vedno mutira. Že tretjič se je pokazalo, da se Slovencem nikakor ni treba bati za kulturo, če bi bila ta zastonjska. Osem evrov so pač štiri pive in če se le da, si jih tudi privoščimo. Občanom podarjena predstava je tako imela obilo publike, prostih je bilo le nekaj sedežev. V zraku se je najprej čutilo pričakovanje, nato pa so sledili aplavzi. Kljub stereotipnim predstavam o ljudeh, ki živijo " u Jesenicah", je bila publika zelo prijetna. Edini neprijeten dogodek, ki ga velja omeniti, je verjetno Klemnov nepričakovan in predvsem nič hudega sluteči strel (preizkus pištole), ki je Mareta nasilno vrgel iz meditacije, kar je bojda vodilo v krajši koleričen izpad (na srečo ostalih sta bila v garderobi sama).

Za tiste, ki so zamudili Mlakarjev koncert v sredo pri Klanjščku, je sledil kratek povzetek v Simonovi izvedbi, Dani in Urška pa sta naznanila svoj skorajšni "da". Novico smo ustrezno obeležili z obredom iz 16. stoletja, o katerem je pisal sam Vajkard Valvasor.

Pa še obvestilo vsem, ki ste gledali prispevek TVS: Izredno smo se trudili izgledati sveži in upamo, da nam je vsaj malo uspelo. Glede na mnenje Mihove mame, smo bili zelo lepi:). Še posebej seveda Miha.

PS: Hvala Niki za struno. Prav slišalo se je, da je njena.

V petek, 9.2.07 ob 8.50 bomo Vižarji gostje v oddaji Dobro jutro na prvem programu RTV Slo in se bomo iskreno potrudili kaj pametnega povedati:) Prisrčno vabljeni k ogledu.

Še nikdar ni bila "proslava" v Trzinu tako zabavna, vesela in program tako kvaliteten, da sploh nismo razmišljali o "žurki" po proslavi, ampak smo stiskali pesti, da bi Viže inu griže inu Reteče inu Pupedanci trajali čimdlje!

ČISTA DESETKA! (nečitljiv podpis)

Ana Pupedan ste itak modeli. Tako kot zmeraj. Ostala ekipa pa je presenetila, glede na to, da ni nihče profi glumac, z izredno čisto igro, brez pretiravanja, z ravno prav čustvovanja, ni bilo nobenega odvečnega mahanja in ventiliranja po odru. Čestitka režiserki in igralcem! Zupi, Trzin, menedžer

Čeprav me prevevajo misli, da bi objavila rekordnih sedem strani, ki so bile na novo popisane v Trzinu, je vseeno potrebno podati še kakšen komentar s strani storilcev. No, pa lepo po vrsti. Trzin nikakor ni tako selo, kjer zaviješ na prvem (in edinem) križišču levo in še enkrat levo in si pri kulturnem domu (tako namreč izgleda, če pogledaš na zemljevid). Ne, to je pravo predmestje Ljubljane, kjer še oštirji, ki so tako rekoč sosedje kulturnemu domu, ne vejo točno, kam bi te napotili. Naposled se le spomnijo, kje se dogajajo vse tiste "pizdarije" (citiram) in končno priropotamo do stavbe, ki žalostno čaka na svojo obnovo. Oder je bil malo manjši kot ponavadi, za začetek pa smo ga odstopili upokojen(sk)emu pevskemu zboru, ki je, kakor se za skorajšnji predvečer praznika spodobi, zapel Zdravljico. Sledil je županov nagovor, njegovo recitacijo Prešernovega Učenca pa bi bilo, hočeš nočeš, potrebno režisersko še malo dodelati ;) Ampak, se je pa fant naučil pesem na pamet, kar mi verjetno že od osnovne šole nismo niti poskusili! Kulturni menedžer, ki je sledil županovemu kratkemu govoru in malo daljši recitaciji, je imel nekaj skromnega napisanega na štirih listih, je pa lepo povedal. Za kulturo pač ni denarja in še manj ga bo, dragi moj.

Ata, ki je ob začetku proslave poleg mene spal, se žal ni prebudil niti ob začetku Viž, no ko pa je prvič pomežiknil zaradi reflektorjev, ga je pa le potegnilo vase. Ostala dvorana je navdušeno ploskala in komentirala in bila vidno zadovoljna. Akustično sicer slabša izvedba, vendar dobra publika doda svoje. Po dolgem in glasnem aplavzu je litijska TV želela nekaj dolgih odgovorov na kompleksna vprašanja, občina pa je poskbela tudi za odlično zakusko. Hvala še enkrat dragi Brigiti, ki se je super spomnila in ker smo se res odlično počutili v njihovih rokah. Seveda pa tudi fantom, ki sem jih končno spoznala še v živo, ne samo prek njihovih šarmantnih glasov (katerim bi dala najmanj dvajstet let gor...).

P.S. Guru Marko je ustanovil "new age" gibanje, kamor se menda lahko priključite vsi željni razsvetljenstva.

Pa še najbolj duhovit komentar za konec: "Griža bod pozdravljena!"