Kdor je bil na sobotnem koncertu ob 15-letnici Ane Pupedan bo lahko potrdil, da se tega dogodka enostavno ne da ubesediti. Ne samo da je bil to eden najboljših koncertov z neopisljivo dobrim in kvalitetnim programom, to je bil tudi dogodek neopisljivih emocij, ki mu težko najdeš par. Čeprav tole izgleda že kot opisovanje, so vsi ti lingivistični zastopniki v primerjavi z resnično situacijo taki, kot če bi nekomu, ki še ni videl snega, razložil, da je sneg tako bel kot notranjost dimnika.

Joj, joj prejoj. Torkov dan je bil nacentriran na peto uro. Viže v Žalcu za dve šoli, mladinski abonma in gledališki klub. 350 otrok, mi pa brez a) ene igralke, b) lučkarja, c) tonca d) in vsi totalno out iz uigranosti. Seveda smo z rednimi vajami uspeli usposobiti mojo malenkost, da sem nadomestila Urško, lučkar je bil žalški, dvorana pa dovolj akustična, da Babo ni bil pogrešan (samo v profesionalnem smislu, se razume). Čeprav je bila še generalka polom od poloma, je bila predstava (razen majhnih, majcenih, nevidnih, nepomembnih kiksov v petju) odlično izpeljana in predvsem - odlično sprejeta. Naknadno je iz Žalca prispelo pismo gospe Lidije, ki je bila ponovno navdušena nad predstavo, pa tudi nad tem, kako pozorno so jo otroci spremljali. Ja, kar se tiče otrok, je tole očitno res prava stvar zanje. Upam, da moja prihajajoča otroška predstava, ne bo na koncu najbolj potegnila odrasle...

OB LETU OSOREJ smo zvrnili en glaž (ali raje kakšnega več), se po domače najedli in nekaj lepih zapeli, ob pavzah kakšnega skadili in zrli v roj luči pod nami. Ognji pred hišo so plapolali v mrzlem vetru, ki je sem ter tje prinesel zimski duh. V pozni deseti uri smo bili po neštetih urah zgubljanja v loških gmajnah, prek mostov in zelenih kaslcev, vsi na kupu, eni blatni, drugi prezebli, zaradi česar so se žgajnice še bolj prijele naših glav. Dolga noč ni dočakala jutra, nekaj njenih zadnjih uric smo podihali na dveh kupih, v jutru pili sladko kavo in sladek čaj in sonce nas je prijetno grelo. Beli drobci iz neba so nas pregnali v kolono, ki je s pesmijo romala do znamenja nekega boga, ne vemo točno čigavega. Mraz v kosteh nas spravi na toplo peč, želodce ogreje ješprenj. Že spet.

Bil je lep večer in prekrasen dan.

Pomembno obvestilo: Ekipa Viž inu griž vam sporoča, da do nadaljnega žal ne bomo več nastopali, ker se je uzakonila igralka Urška Hafner (rojena Šlibar). Razlog za odpoved vseh predstav je dilema, kaj naj naredimo s plakati, kjer piše, da igra Urška Šlibar, s čimer bi naravnost zavajali gledalce (tiste, ki bi prišli, bi v depresijo zagotovo spravil prstan na njenem levem prstancu, op.p.).


V Vižah zdaj na pol svobodno življenje uživajo le še tri osebe, v kompletu pa so na voljo štiri zelo markantna prosta mesta (oz. osebe). Cena po dogovoru.

Var se čeča, var se ncuj,
lih tači riveži nisma medruj!
Gdu praj, da človk neč na vi, neč na zna,
sam zarad tega kje s hribaw dama!
(Iztok Mlakar: Var se čeča)

Projekt gostovanja na domačem Cerkljanskem se je začel že v soboto 28. aprila, ko je v Trebenčah nad Cerknim potekala otvoritev vojaškega muzeja, pred tem pa povorka v vseh mogočih dimenzijah vojaških oblek. Družinsko potovanje z ogledom primernega prostora, je začinilo srečanje že skoraj pozabljene žlahte in širjenje novice o gostovanju Viž od ust do ust.

Čez dober teden pa se je večinoma neprespana ekipa odvalila preko Kladja in v koncertni dvorani Glasbene šole spustila najprej nekaj slabe krvi, ker je bilo, tehnično rečeno, potrebno prestrukturiranje dobršnega dela predstave.

Zaradi nekaj kiksov pri oglaševanju morda vsi niso našli prostora, kjer se je odvijala predstava, presenetil pa je ogromen delež mladih, ki jih je med naše vrste verjetno zvabil C.M.A.K.

Kako močno raztegljiva je predstava v smeri tragedija-komedija, je dokazal splet nepredvidljivih naključij, ki je tudi med nastopajočimi sprožil težko brzdan smeh. Po veseloigri je sledila nadodlično dobra čorba iz lonca nekje s Cerkljanjskega in ob tej priliki gre še enkrat zahvala vsem cmakavcem za njihovo prijazno gostoljubje. Jasno, od Cerkljanov ne moreš pričakovat drugega:) :) Čeprav se je gruča v našem avtu prepogibala od režanja pa moram ponosno izjavit, da še vedno odlično obvladam cerkljanski dialekt. Kar na taki wanabi fini dami izpade res zabavno:) :)

Ko ti prvič pade telefon v vodo in vidiš cel mesec samo pol ekrana, si zaprisežeš, da boš takoj drugi dan vse dragocene telefonske prepisal na list papirja, da boš imel vse črno na belem. Potem mine celo leto, preden priromaš do papirja, tako da končno pride do situacije, ko na nedolžno belem umivalniku javnega ženskega stranišča pustiš za slabi dve urici telefon in prideš nazaj in ga ni. Ni ga pri vratarju, tvoja linija je ves čas zasedena. V redu, upam, da mi ne kuriš impulzov z enormno dragimi klici v Srbijo in da v dveh urah, preden Mobitel blokira telefon, ne gre cela štipendija.

Torej ko nekdo, ki je tako zvani šef neke predstave, izgubi nekaj uric pred predstavo telefon in to ko še nihče ne ve ne kam ne kod, drugi ob tem izgubijo živce, še posebej, če te čakajo za prevoz domov dve uri in te potem srečajo na vlaku.

Slaba napoved za slab konec.

Planinci radi rečejo, da jim ga zagode vreme. Gledališčniki bi se jim lahko pridružili. Ko cvetijo trave in žari sonce v vsej svoji rumeni, ni prav nič prijetno čepeti v dvorani. Zato je, kljub obljubam, Podpeška dvorana tokrat precej samevala.

Kakorkoli, Vižarjem je vseeno prav prijalo zopet malo objemanja in poljubljanja in pripovedovanja zgodb z vseh vetrov od frizerjev do one-man bandov, slovenske p(ot)ice in petkovega večernega terenskega dela za šolo, skratka čustev toliko, da so sprožila pretep. Ja tisti pravi vaški pretep, tokrat med moškim in žensko. Kljub pozivom navijačev se pipa miru ni skadila.

Nedeljske ribe v Portorožu odpadejo, ker našega obiska na morju zaradi tehničnih motenj ne bo. Bomo pa toliko bolj zalili Markova Kristusova leta v soboto.

Pa tak dan! Hvala Goro, bil si mi svetla luč:)

Mama Afrika in njena sestra Arabija sta bledoličneže, ki so brskali po njunih nedrjih, izpljunili nazaj na staro celino, tako da jim ni preostalo drugega, kakor da se vrnejo nazaj na delo.

Koledar Viž se je medtem zapolnil z raznoraznimi dejavnostmi in projekti, zaradi česar bo do konca sezone na sporedu nekaj manj predstav. Razne diplome in magisteriji, akademsko glasbeništvo, predporočna mrzlica, obup nad brezposelnostjo, priprave na polet na Novo celino, vzgoja fantkov v bojze, obup nad revščino v Afriki in odsotnost na predavanjih - vse to bo terjalo svojo ceno.

Pesimistična napoved?

Če ne drugega je pri pesimistih najbolje to, da nas vedno lahko kaj pozitivno preseneti (hvala Mirkotu za ta globok citat). Tako da pustimo, da se svet zavrti v svojo smer...

Nekoč je v neki vasi zelo blizu ogromne luže živelo prebivalstvo, ki je bilo zelo zelo prijazno. V to vas so nekega dne priropotali muzikantje, dve plesalki, akrobata in hrustasti menežer. Nekaj teh prijaznih ljudi je pridrvelo v krasno dvoranico, ki so si jo uredili sredi vasi, da bi preverili, kaj se to dogaja za eno ropotanje. S plahimi koraki so posedli na stole in čakali.... Začela se je bala in niso mogli več skriti svojega navdušenja. Bučno so zaploskali, jih obsuli z novci za vino in odhiteli svojim sovaščanom raztrobiti novico o pojočih prišlekih.

Kmalu je ostala le žalost za kitaro, violino, bobnom in berdo, pa za plesalkami in akrobati. Med vaščane se je naselila žalost in upanje, da skrivnostni neznanci spet obiščejo njihovo vas.

Tako govori zgodbica o Podpeči.

Čeprav je bil 17. februar pustna sobota, je kar nekaj ljudi obiskalo predstavo v Kranju. Po Klemnovi zaslugi smo bili praznično razpoloženi s sladkimi bobi. Vzdušje v zakulisju je bilo fino, na odru pa morda celo preveč živahno. Po kopici anekdot so se vrste kmalu razšle - pust je terjal svoje...

"Slep je kdor se s petje vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja."
(F.P.: Glosa)

Jeseniška občina se je, namesto recitalov, branj in podeljevanja raznoraznih priznanj s področja kulture, raje odločila za bolj zabaven program. Praznik smo proslavili skupaj z njimi na Močnikovem odru Gledališča Toneta Čufarja. Lučni mojster je imel preveč luči, da bi lahko perfektno osvetlil predstavo, Katjin glas se je nekajkrat zalomil, naš Miha pa še vedno mutira. Že tretjič se je pokazalo, da se Slovencem nikakor ni treba bati za kulturo, če bi bila ta zastonjska. Osem evrov so pač štiri pive in če se le da, si jih tudi privoščimo. Občanom podarjena predstava je tako imela obilo publike, prostih je bilo le nekaj sedežev. V zraku se je najprej čutilo pričakovanje, nato pa so sledili aplavzi. Kljub stereotipnim predstavam o ljudeh, ki živijo " u Jesenicah", je bila publika zelo prijetna. Edini neprijeten dogodek, ki ga velja omeniti, je verjetno Klemnov nepričakovan in predvsem nič hudega sluteči strel (preizkus pištole), ki je Mareta nasilno vrgel iz meditacije, kar je bojda vodilo v krajši koleričen izpad (na srečo ostalih sta bila v garderobi sama).

Za tiste, ki so zamudili Mlakarjev koncert v sredo pri Klanjščku, je sledil kratek povzetek v Simonovi izvedbi, Dani in Urška pa sta naznanila svoj skorajšni "da". Novico smo ustrezno obeležili z obredom iz 16. stoletja, o katerem je pisal sam Vajkard Valvasor.

Pa še obvestilo vsem, ki ste gledali prispevek TVS: Izredno smo se trudili izgledati sveži in upamo, da nam je vsaj malo uspelo. Glede na mnenje Mihove mame, smo bili zelo lepi:). Še posebej seveda Miha.

PS: Hvala Niki za struno. Prav slišalo se je, da je njena.

V petek, 9.2.07 ob 8.50 bomo Vižarji gostje v oddaji Dobro jutro na prvem programu RTV Slo in se bomo iskreno potrudili kaj pametnega povedati:) Prisrčno vabljeni k ogledu.

Še nikdar ni bila "proslava" v Trzinu tako zabavna, vesela in program tako kvaliteten, da sploh nismo razmišljali o "žurki" po proslavi, ampak smo stiskali pesti, da bi Viže inu griže inu Reteče inu Pupedanci trajali čimdlje!

ČISTA DESETKA! (nečitljiv podpis)

Ana Pupedan ste itak modeli. Tako kot zmeraj. Ostala ekipa pa je presenetila, glede na to, da ni nihče profi glumac, z izredno čisto igro, brez pretiravanja, z ravno prav čustvovanja, ni bilo nobenega odvečnega mahanja in ventiliranja po odru. Čestitka režiserki in igralcem! Zupi, Trzin, menedžer

Čeprav me prevevajo misli, da bi objavila rekordnih sedem strani, ki so bile na novo popisane v Trzinu, je vseeno potrebno podati še kakšen komentar s strani storilcev. No, pa lepo po vrsti. Trzin nikakor ni tako selo, kjer zaviješ na prvem (in edinem) križišču levo in še enkrat levo in si pri kulturnem domu (tako namreč izgleda, če pogledaš na zemljevid). Ne, to je pravo predmestje Ljubljane, kjer še oštirji, ki so tako rekoč sosedje kulturnemu domu, ne vejo točno, kam bi te napotili. Naposled se le spomnijo, kje se dogajajo vse tiste "pizdarije" (citiram) in končno priropotamo do stavbe, ki žalostno čaka na svojo obnovo. Oder je bil malo manjši kot ponavadi, za začetek pa smo ga odstopili upokojen(sk)emu pevskemu zboru, ki je, kakor se za skorajšnji predvečer praznika spodobi, zapel Zdravljico. Sledil je županov nagovor, njegovo recitacijo Prešernovega Učenca pa bi bilo, hočeš nočeš, potrebno režisersko še malo dodelati ;) Ampak, se je pa fant naučil pesem na pamet, kar mi verjetno že od osnovne šole nismo niti poskusili! Kulturni menedžer, ki je sledil županovemu kratkemu govoru in malo daljši recitaciji, je imel nekaj skromnega napisanega na štirih listih, je pa lepo povedal. Za kulturo pač ni denarja in še manj ga bo, dragi moj.

Ata, ki je ob začetku proslave poleg mene spal, se žal ni prebudil niti ob začetku Viž, no ko pa je prvič pomežiknil zaradi reflektorjev, ga je pa le potegnilo vase. Ostala dvorana je navdušeno ploskala in komentirala in bila vidno zadovoljna. Akustično sicer slabša izvedba, vendar dobra publika doda svoje. Po dolgem in glasnem aplavzu je litijska TV želela nekaj dolgih odgovorov na kompleksna vprašanja, občina pa je poskbela tudi za odlično zakusko. Hvala še enkrat dragi Brigiti, ki se je super spomnila in ker smo se res odlično počutili v njihovih rokah. Seveda pa tudi fantom, ki sem jih končno spoznala še v živo, ne samo prek njihovih šarmantnih glasov (katerim bi dala najmanj dvajstet let gor...).

P.S. Guru Marko je ustanovil "new age" gibanje, kamor se menda lahko priključite vsi željni razsvetljenstva.

Pa še najbolj duhovit komentar za konec: "Griža bod pozdravljena!"

V petek, 26.januarja so potekale intenzivne pevske vaje samo nekaj korakov pred vstopom v znameniti blejski Vintgar, nato pa se je malo višje v Spodnjih Gorjah v prijetno topli dvorani igrala deseta predstava Viž. Čeprav so bile dive malo slabše osvetljene, so bil župani in ostalo zbrano prebivalstvo Gorij vidno navdušeni. Knjigi vtisov se je spet smejalo!

Naslednjega dne je Milan že ob šestih pristavil segedin s tremi kilami mesa, za posladek pa, kakor je sam poudaril, sladko Geslo. Moder kombi s kompletno opremo nas je mirno počakal do poznega popoldneva v Retečah, kjer je bila, ne glede na manjšo cifro, publika zelo prijetna. Info TV je zabeležil nekaj trenutkov, ki jih boste lahko kmalu preverili v rubriki Druga plat.

Segedin je bil fin, večer pa je prinesel tudi razpad popularnega benda KataNena in nastanek novega ansambla HrepeNenje, ki je posnel tudi svoj prvi videospot. Besedilo in melodija sta posvečena vsem razparanim srcem in tudi tistim, ki so še vedno srečno samski....

Da so Putrovke ravno tako dobre kot v Cvitkovičevem ta zadnjem filmu, so fantje (in pevka malo manj) dokazali tudi na tikprednovoletnem koncertu v Idriji, ki so se ga udeležili vsi Vižarji razen naše drage Urške. Ana je tu pristala sicer po službeni poti, koncert pa obeležila s krasno gvantno opravo. Tudi Klemen je stilsko odlično poskrbel za svoj "hardcore" videz, čeprav se ni ravno navduševal nad ritmi, ki so sicer narod kar dobro zabavali. Z uspavanko o materi detomorilki, ki jo boli glavica, smo pospali kar na parkirišču sredi Idrije in jo drugi dan mahnili na drugi del že poznanega Anteta. Temu se je utrujenost poznala na glasu in stasu, zaradi česar je moral tudi kar se Viž tiče na dolgo okrevanje ...:) Glede na odpadlo predstavo, je padla odločitev, da leto zaključimo u Lublan pr Šestic. Novega pa bomo, kot kaže, začeli v Gorjah. Gorje nam in vam!