OB LETU OSOREJ smo zvrnili en glaž (ali raje kakšnega več), se po domače najedli in nekaj lepih zapeli, ob pavzah kakšnega skadili in zrli v roj luči pod nami. Ognji pred hišo so plapolali v mrzlem vetru, ki je sem ter tje prinesel zimski duh. V pozni deseti uri smo bili po neštetih urah zgubljanja v loških gmajnah, prek mostov in zelenih kaslcev, vsi na kupu, eni blatni, drugi prezebli, zaradi česar so se žgajnice še bolj prijele naših glav. Dolga noč ni dočakala jutra, nekaj njenih zadnjih uric smo podihali na dveh kupih, v jutru pili sladko kavo in sladek čaj in sonce nas je prijetno grelo. Beli drobci iz neba so nas pregnali v kolono, ki je s pesmijo romala do znamenja nekega boga, ne vemo točno čigavega. Mraz v kosteh nas spravi na toplo peč, želodce ogreje ješprenj. Že spet.

Bil je lep večer in prekrasen dan.