"Slep je kdor se s petje vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja."
(F.P.: Glosa)

Jeseniška občina se je, namesto recitalov, branj in podeljevanja raznoraznih priznanj s področja kulture, raje odločila za bolj zabaven program. Praznik smo proslavili skupaj z njimi na Močnikovem odru Gledališča Toneta Čufarja. Lučni mojster je imel preveč luči, da bi lahko perfektno osvetlil predstavo, Katjin glas se je nekajkrat zalomil, naš Miha pa še vedno mutira. Že tretjič se je pokazalo, da se Slovencem nikakor ni treba bati za kulturo, če bi bila ta zastonjska. Osem evrov so pač štiri pive in če se le da, si jih tudi privoščimo. Občanom podarjena predstava je tako imela obilo publike, prostih je bilo le nekaj sedežev. V zraku se je najprej čutilo pričakovanje, nato pa so sledili aplavzi. Kljub stereotipnim predstavam o ljudeh, ki živijo " u Jesenicah", je bila publika zelo prijetna. Edini neprijeten dogodek, ki ga velja omeniti, je verjetno Klemnov nepričakovan in predvsem nič hudega sluteči strel (preizkus pištole), ki je Mareta nasilno vrgel iz meditacije, kar je bojda vodilo v krajši koleričen izpad (na srečo ostalih sta bila v garderobi sama).

Za tiste, ki so zamudili Mlakarjev koncert v sredo pri Klanjščku, je sledil kratek povzetek v Simonovi izvedbi, Dani in Urška pa sta naznanila svoj skorajšni "da". Novico smo ustrezno obeležili z obredom iz 16. stoletja, o katerem je pisal sam Vajkard Valvasor.

Pa še obvestilo vsem, ki ste gledali prispevek TVS: Izredno smo se trudili izgledati sveži in upamo, da nam je vsaj malo uspelo. Glede na mnenje Mihove mame, smo bili zelo lepi:). Še posebej seveda Miha.

PS: Hvala Niki za struno. Prav slišalo se je, da je njena.