Božični dan je bil zadnji za eno naših predniških duš, ki že srečno plove v nebesih... Pogreb je bil, žalostno, razlog, da smo morali četrtkovo predstavo v Kopru prestaviti na januar. Iskreno opravičilo tistim, do katerih je informacija prispela prepozno in ste se vseeno že ugvantani napotili proti gledališču. Za Koprčane in okoličane nameravamo okroglo desetko izvesti v januarju. Do velikega finala pa želimo še sladke trenutke in dober (evro) štart!

Pivka je zdej dežela Pupedancev....

(Ana Pupedan, Pupivški rep)

V veselem decembru je Občina Pivka svoje prebivalce povabila na ogled predstave, v kateri godejo tudi vsem dobro znani lokalni mačoti. Nabito polna dvorana več kot dvestotih obiskovalcev je navdušeno ploskala, prav nič navdušujoče za natopajoče pa ni bilo glasno zvonjenje telefonov. Če je v Sežani manjkalo duše, sta bila v tej predstavi duša pa še srce. Zaradi uverturne prednovoletne zabave našega Simona, ki je nasmejal pivško publiko, se je po zaključnem priklonu skresalo nekaj pretilnih isker (ne iskric), ki pa vseeno niso zanetile hujšega požara. Gostija nas je pričakala v bližnji oštariji, kjer se je dalo na two-men bend tudi zavrteti. Situacija je bila prav simpatična, saj sva s KatjoB nasrkali neverjetnih devet moških, kjer se je še posebej pri nekaterih splačalo počakati na, kakor so se izrazili, "pravi moment". Srečko je medtem našemu Korošcu Močniku nazorno opisal njegovo zadovoljstvo nad celotno podobo predstave, z lokalnimi ponočevalci in brundanjem pesmi pa smo Ljubotov rajon zapustili v temni noči. Sledil je še obisk Hiše kulture in težke debate o njeni prihodnosti, ki so bile okrog četrte ure zjutraj vsekakor več kot umestne. Ko je Boštjan predlagal še en špric, pa so naši želodci odločno protestirali in zahtevali odhod. Skratka - čudovit topel in objemov poln predzaključek. Da bi se še dolgo imeli radi!

Pismo ga. Lejle Sirk o predstavi za otroke v Kranju, 27.novembra:

Draga Nena,
vtisi po ogledu tvoje predstave so bili močni, lepi ... in še kar trajajo. Še vas pridem gledat! V šoli smo se o predstavi seveda pogovarjali - tudi pri otrocih so bili vtisi podobni. Od vseh, kar jih učim (le 8. in 9. razrede), ni bilo nikogar!!!!!, ki se ga ne bi dotaknilo, ki ne bi bil navdušen (še bolj potem, ko smo vse skupaj razložili).

Učiteljica je komentarje otrok poslala v priponki, ki si jo lahko ogledate na spetni strani Viž v rubriki Druga plat.

"SPOŠTOVANI!
NE SE SMEJAT, RESNIČNO MISLIM, DA STE KOT EKIPA VREDNI VSEGA SPOŠTOVANJA: KAPO DOL! ŽE KO SEM PRVIČ SLIŠAL ZA VAS SEM SI REKEL: TO PA MORAM VIDETI! IN PRILIKO SEM IZKORISTIL V SEŽANI. MORAM REČI, DA ME JE DOBESEDNO OČARALA, V NJEJ ZAČUTIŠ DUŠO IN SRCE! LE TAKO NAPREJ NAPREJ!"
SLAVKO

Takole je predstavo v Sežani videl g. Slavko, ki nam je poslal prav prijazno sporočilo. Sredin delovnik je ekipo napravil malce živčno, tako da je bila predstava tehnično sicer super, manjkalo pa je malo več žara. Mogoče je temu botrovala grožnja o uvedbi alkotesta pred predstavo.... Kakšen glaž vsekakor pomaga k boljšemu razpoloženju, to smo do zdaj že ugotovili. Kosovelov dom je bil sicer krasno prizorišče, ki je nudil kakovosten prostor za izvedbo predstave, publika pa je bila številčno skromnejša. Morda nam jo je odpihnila predstava, ki je te dni s svojo komičnostjo navzela slovensko občinstvo...
Iz Sežane smo čez dva dni zavzeli Izolo, bolj energični in bolj razpoloženi. Publika je bila tu bolj odprta, Viže pa so dobile tudi že prve fane. Večer se je zaključil spet drugega dne, ko so na bližnji osmici v Bertokih padale klobase, zelje in refošk.

Poročilo članov planinske sekcije o pohodu na Nos.

Zelo okrnjena planinska sekcija Vižarjev v zasedbi velikega Mihe, malo manjšega Markota in male Keti se je tokrat podala na Nanos. Himalajske razmere, ki so nam bile tistega sobotnega dne dane, so popestrile izlet in povzročile skorajšnje padce na NOS. Ker smo Vižarji tako neučakani in radi pridemo do cilja čim hitreje, smo jo ubrali po strmi poti, ki je bila za kratkonoge planince pravi plezalni izziv. Keti, ki je s seboj vzela popolnoma nove rokavičke iz kolekcije KETY collection, je na koncu dneva ugotovila, da jih lahko vrže samo še stran. Živ dokaz, da se je bilo potrebno zaradi izrednih razmer in strme poti prijeti za marsikateri del primorskega hriba, ki je bil ves moker, blaten in izjemno skalnat. V oblaku, ki nam je serviral 100% vlago, smo skoraj zgrešili anteno - tako tipično značilnost Nanosa, posledično zaradi slabe vidljivosti in prekomernega govoričenja pa dejansko zgrešili pravo pot. Miha nas je tako povedel mimo vseh markacij kar čez najbolj strmi del vrha in zato sta šnopček in ričet na vrhu prinesla toliko več veselja v naša prepihana, a vroča srca.Za pot navzdol smo izbrali daljšo, predvsem pa varnejšo pot. Še dobro, da smo bili tako pametni, saj smo po poti navzdol razmišljali: "Le kaj bi Nena naredila, če bi nas na Nanosu zgubila?"Naš naslednji cilj je Učka, ki bi jo radi dosegli v malce večji zasdbi Planinske Sekcije Viž inu Griž, zato kmalu spet vabljeni vsi Vižarji.
Za vas v svojem afektiranem stilu (ker takšna tudi je) napisala vaša Keti

Včerajšnji večer je zaključil tridnevno čaščenje Vižarjev po Notranjskem. Začelo se je na petek, v dvorani na Vidmu, kjer je nekoliko zadržana publika na koncu vseeno z lepim aplavzem pohvalila nastopajoče. Dolesovi v Petelinjem so postregli z odličnim sirom iz Čadrga, manjkalo pa ni (kot vedno) tudi dobrega vina. Čeprav so nekateri izrazili želje, da v nadalje zaradi bližnjih izpitov ne bi radi prisostvovali na neumornih after dogajanjih, so ravno tisti ostali do zgodnje petelinje budnice. Ostali smo imeli neomejeno parkirno uro do sobotnega jutra, ko so vsi nadebudni prejšnjevečerni sklepi o ekskurziji do Petelinjskega in ostalih Pivških jezer, padli v vodo. Ate Janez je pripravil odlične morske (ne jezerske) ribe, tako da smo bili sila pripravljeni na gostovanje v sosednji Postojni. Tu je majhen kiks na začetku predstave med nastopajočimi razvnel malček treme, ki so jo do velikega finala uspešno zbili. Tudi tu je bila publika bolj tiha. A vseeno, glede na knjigo vtisov, ki smo jo končno aktivirali, je bilo zadovoljstvo veliko. Še skok k Marku na pečenice in zelje, potem pa najbolj vneti nazaj v Ljubljano, ostali smo zmogli šele zjutraj.

Po kratkem nedeljskem počitku smo po ponedeljkovi službi pribrzeli do Stražišča, kjer smo pričakali gručo otrok na njihovem kulturnem dnevu. Čeprav je bil strah zaradi pomaranč, ki bi utegnile leteti proti našim glavam velik, je bila to "najbuljša publika".

Mama Tatjana je poskrbela, da se je spet jedlo, ni pa manjkalo tudi šundra, no, uglajenega petja, za katerega je poskbel naš slaveljenec Klemen. Bravo za 23ko!

Solistični del zasedbe se je zbral v četrtek na obnovitveni vaji, kjer je mimogrede nastalo še nekaj sladkega in okroglega. V petek je sledilo potovanje v Ajdovščino in rečemo lahko, da so Viže doživele bučen primorski krst. Med nastopom se je pri Jožetu pod peko pripravljal janček, po nastopu in po jančku pa je Ana prvič v svoji rosni mladosti upihnila 14 svečk na torti. Vse je bilo dobro, mastno in slastno. Mogoče bi bila lahko jajca malo bolj penasto vmešana...

Kondicijski trening na Snežnik uspel po pričakovanjih. Izlet smo zaključili pri Mirandi, ki je postregla s čudovitim, erotično-rdečim dizajnom svoje kafane. S pljuči polnimi zraka smo pripravljeni na teden, ki prihaja, in bo tudi med Vižarje prinesel nove izkušnje.

Po dnevu mrtvih je ekipa še kako živa. Popraznični četrtek se je začel že zelo zgodaj s predstavitvijo projekta "Viže inu griže" na prvem programu nacionalke v oddaji Dobro jutro, kjer smo svojo minutko časa dobili skupaj s Ksenjo Perko (Zavod za ustvarjalno družbo Tipovej!) in Mihom Knavsem (vodja projekta "Avdiovizualni sprehod po Ljubljani"). V večernem času pa se je z veliko zamudo rdeča škoda z berdo in 2X2 ekipo odpeljala proti Pivki, kjer so nastali studijski zapiski Viž. Največ problemov so delali najboljši pevci v ansamblu:)

Predstava v Retečah je šla dokaj gladko skozi. Mlajši moški del ekipe je imel precej preglavic z izgubljenimi (in nikoli najdenimi) brki. Poskušali smo z marsičim, na koncu je bojkotiralo lepilo. Tako je Klemen nastopil brez brk, Urška pa je vse komade zapela za četrtino nižje. Publika - hvala ji! - je nastopajočim kljub vsemu poklonila bučen aplavz.
Danes začnemo pakirati kovčke in tovornjake. Obeta se veseli december...

V ponedeljek, 23.oktobra ob 22.00 si na drugem programu nacionalne televizije v oddaji Aritimija lahko ogledate prispevek s predpremiere Viž in griž.

Premiera je za nami. Sproščeno popoldne in nekaj napetosti, a start je bil krasen. Lahko se pohvalimo in rečemo, da je bilo občinstvo navdušeno. Dolg aplavz ob koncu in očitno zabavanje publike med predstavo je povrnilo vse. Čeprav je še včeraj izgledalo, da smo končali eno obdobje in da je čas za počitek, temu še zdaleč ni tako. Z današnjim dnem se vsekakor odpira še veliko dela. Kar nam je v veliko veselje.
Dodali bi še iskreno opravičilo tistim, ki ste imeli probleme zaradi kart in morda dobili slabe sedeže. Tudi mi si nismo želeli tega.

Večer sedemnajstega oktobra je prenesel vsa čustva. Začelo se je z veseljem in rahlo napetostjo, nadaljevalo z besom in sovraštvom, končalo pa s smehom in zopet - veseljem. Med ustvarjalce se je nagnetla predpremierna mrzlica in živci so naredili svoje. Prvo občinstvo je Viže sprejelo pozitivno in hoteli so bis. Očitno bo sledilo nadaljevanje in Babo ima zanj že scenarij. Začne - Frank Sinatra! So, let's start!

Teden, ki je ravnokar minil, je zaznamovalo vsakodnevno (bolj ali manj uspešno) driblanje predstave. Sredino vajo je posnelo budno oko Markove kamere in nekateri izmed ustvarjalcev so bili nad posnetki osupli (khm, zgodb zakaj je mnogo premnogo...). Teden smo čudovito sklenili v petek, ko si je vajo ogledal Anin tonski mojster Babo (in bil ravno tako osupel:), rajanje pa se je nadaljevalo v čudovitem brlogu pri Urški. Junaki so vztrajali do ptičje budnice, kar so sosedi vrnili z vneto zgodnjejutranjo vadbo klavirja. Žal so nekateri manjkali. Odhodna vnema je bila spet (pre)velika....

Babje leto se počasi poveša v mrzle jesenske dni. Zaloge vina in piva se manjšajo, medtem ko se hlače polnijo.....vsaj nekaterim:) Še dober teden je pred nami, vsi po malem smo že doživeli kakšno nezmožnost kontroliranja samih sebe, a smo vseeno še živi. Pištola je začela pokati, luči se ugašajo in prižigajo in viže, ki so bile na začetku bolj grižaste, vedno bolj dobivajo svojo pravo podobo. Francka nam hrani berdo in klobuke, mi pa ji dovolimo, da je prva, ki graja in hvali. In vedno, vedno zaključi s solzami....Dober ali slab znak?
Francka zaključi: " Točno tako je bilo."

BLOG START