Lesce so nas povabile na predvečer kulturnega praznika v šolsko avlo, katere oder je bil, citiram Boštjana, delo istega arhitekta kot tisti v Cerknem. No, ta je bil še lepe bazenske barve. Ne glede na to, je bila klima odlična, ljudi polno, s strani organizatorjev pa spet prijetno in gostoljubno. Še več tega so pokazali v Dobrovi z abonmajskimi gledalci, pijačo in jedačo in kletnimi prostori, primernimi za ... no ja, sobotnim dejavnostim primerne stvari:) Še en super po-koncert Ane z gručico poslušalcev in uživalcev, operni solo in rdeč nagelj za vsakega. Pa smo šli sredi noči.


PS: Gledalci so nas začeli slediti. Morda zato, ker Viže po novem postajajo redka roba :) Ampak - to so sladki problemi. Razmišljam o vpisni knjigi kot v hribih. Za najbolj zveste - značka! Čeprav so eni v preveliki prednosti....

Štandrež, december 2007. Bagarji so že razkopali kontejnerje na meji. Oder 6x4. Katja si skoraj prismodi lase ob reflektor. Po ocenah zaodrja Mihov pristop tokrat precej perverzen. Milan v skladu z novimi bio prehranskimi navadami deli repovc, ki ga spečejo na tečaju. Marko ogorčen. Štanti so polni kuhanega vina. Vsi se zgražajo nad mojim obsekanim prstom. Sledijo neužitne debate o poškodbah in kazanje zdavnaj zaceljenih brazgotin. Zamejci so zelo prijetni in vzhičeni.



PS: Ob novem letu smo najeli prijetno gorsko kočo, ambient čudno muslimanski in gikovsko računalniški. Brez pijanih ljudi. Samo nekaj okajenih. Ritotres je zakon.


Konec telegrama.STOP.

Kdor je bil na sobotnem koncertu ob 15-letnici Ane Pupedan bo lahko potrdil, da se tega dogodka enostavno ne da ubesediti. Ne samo da je bil to eden najboljših koncertov z neopisljivo dobrim in kvalitetnim programom, to je bil tudi dogodek neopisljivih emocij, ki mu težko najdeš par. Čeprav tole izgleda že kot opisovanje, so vsi ti lingivistični zastopniki v primerjavi z resnično situacijo taki, kot če bi nekomu, ki še ni videl snega, razložil, da je sneg tako bel kot notranjost dimnika.

Joj, joj prejoj. Torkov dan je bil nacentriran na peto uro. Viže v Žalcu za dve šoli, mladinski abonma in gledališki klub. 350 otrok, mi pa brez a) ene igralke, b) lučkarja, c) tonca d) in vsi totalno out iz uigranosti. Seveda smo z rednimi vajami uspeli usposobiti mojo malenkost, da sem nadomestila Urško, lučkar je bil žalški, dvorana pa dovolj akustična, da Babo ni bil pogrešan (samo v profesionalnem smislu, se razume). Čeprav je bila še generalka polom od poloma, je bila predstava (razen majhnih, majcenih, nevidnih, nepomembnih kiksov v petju) odlično izpeljana in predvsem - odlično sprejeta. Naknadno je iz Žalca prispelo pismo gospe Lidije, ki je bila ponovno navdušena nad predstavo, pa tudi nad tem, kako pozorno so jo otroci spremljali. Ja, kar se tiče otrok, je tole očitno res prava stvar zanje. Upam, da moja prihajajoča otroška predstava, ne bo na koncu najbolj potegnila odrasle...

OB LETU OSOREJ smo zvrnili en glaž (ali raje kakšnega več), se po domače najedli in nekaj lepih zapeli, ob pavzah kakšnega skadili in zrli v roj luči pod nami. Ognji pred hišo so plapolali v mrzlem vetru, ki je sem ter tje prinesel zimski duh. V pozni deseti uri smo bili po neštetih urah zgubljanja v loških gmajnah, prek mostov in zelenih kaslcev, vsi na kupu, eni blatni, drugi prezebli, zaradi česar so se žgajnice še bolj prijele naših glav. Dolga noč ni dočakala jutra, nekaj njenih zadnjih uric smo podihali na dveh kupih, v jutru pili sladko kavo in sladek čaj in sonce nas je prijetno grelo. Beli drobci iz neba so nas pregnali v kolono, ki je s pesmijo romala do znamenja nekega boga, ne vemo točno čigavega. Mraz v kosteh nas spravi na toplo peč, želodce ogreje ješprenj. Že spet.

Bil je lep večer in prekrasen dan.

Pomembno obvestilo: Ekipa Viž inu griž vam sporoča, da do nadaljnega žal ne bomo več nastopali, ker se je uzakonila igralka Urška Hafner (rojena Šlibar). Razlog za odpoved vseh predstav je dilema, kaj naj naredimo s plakati, kjer piše, da igra Urška Šlibar, s čimer bi naravnost zavajali gledalce (tiste, ki bi prišli, bi v depresijo zagotovo spravil prstan na njenem levem prstancu, op.p.).


V Vižah zdaj na pol svobodno življenje uživajo le še tri osebe, v kompletu pa so na voljo štiri zelo markantna prosta mesta (oz. osebe). Cena po dogovoru.

Var se čeča, var se ncuj,
lih tači riveži nisma medruj!
Gdu praj, da človk neč na vi, neč na zna,
sam zarad tega kje s hribaw dama!
(Iztok Mlakar: Var se čeča)

Projekt gostovanja na domačem Cerkljanskem se je začel že v soboto 28. aprila, ko je v Trebenčah nad Cerknim potekala otvoritev vojaškega muzeja, pred tem pa povorka v vseh mogočih dimenzijah vojaških oblek. Družinsko potovanje z ogledom primernega prostora, je začinilo srečanje že skoraj pozabljene žlahte in širjenje novice o gostovanju Viž od ust do ust.

Čez dober teden pa se je večinoma neprespana ekipa odvalila preko Kladja in v koncertni dvorani Glasbene šole spustila najprej nekaj slabe krvi, ker je bilo, tehnično rečeno, potrebno prestrukturiranje dobršnega dela predstave.

Zaradi nekaj kiksov pri oglaševanju morda vsi niso našli prostora, kjer se je odvijala predstava, presenetil pa je ogromen delež mladih, ki jih je med naše vrste verjetno zvabil C.M.A.K.

Kako močno raztegljiva je predstava v smeri tragedija-komedija, je dokazal splet nepredvidljivih naključij, ki je tudi med nastopajočimi sprožil težko brzdan smeh. Po veseloigri je sledila nadodlično dobra čorba iz lonca nekje s Cerkljanjskega in ob tej priliki gre še enkrat zahvala vsem cmakavcem za njihovo prijazno gostoljubje. Jasno, od Cerkljanov ne moreš pričakovat drugega:) :) Čeprav se je gruča v našem avtu prepogibala od režanja pa moram ponosno izjavit, da še vedno odlično obvladam cerkljanski dialekt. Kar na taki wanabi fini dami izpade res zabavno:) :)