Joj, joj prejoj. Torkov dan je bil nacentriran na peto uro. Viže v Žalcu za dve šoli, mladinski abonma in gledališki klub. 350 otrok, mi pa brez a) ene igralke, b) lučkarja, c) tonca d) in vsi totalno out iz uigranosti. Seveda smo z rednimi vajami uspeli usposobiti mojo malenkost, da sem nadomestila Urško, lučkar je bil žalški, dvorana pa dovolj akustična, da Babo ni bil pogrešan (samo v profesionalnem smislu, se razume). Čeprav je bila še generalka polom od poloma, je bila predstava (razen majhnih, majcenih, nevidnih, nepomembnih kiksov v petju) odlično izpeljana in predvsem - odlično sprejeta. Naknadno je iz Žalca prispelo pismo gospe Lidije, ki je bila ponovno navdušena nad predstavo, pa tudi nad tem, kako pozorno so jo otroci spremljali. Ja, kar se tiče otrok, je tole očitno res prava stvar zanje. Upam, da moja prihajajoča otroška predstava, ne bo na koncu najbolj potegnila odrasle...