Kdor je bil na sobotnem koncertu ob 15-letnici Ane Pupedan bo lahko potrdil, da se tega dogodka enostavno ne da ubesediti. Ne samo da je bil to eden najboljših koncertov z neopisljivo dobrim in kvalitetnim programom, to je bil tudi dogodek neopisljivih emocij, ki mu težko najdeš par. Čeprav tole izgleda že kot opisovanje, so vsi ti lingivistični zastopniki v primerjavi z resnično situacijo taki, kot če bi nekomu, ki še ni videl snega, razložil, da je sneg tako bel kot notranjost dimnika.

Joj, joj prejoj. Torkov dan je bil nacentriran na peto uro. Viže v Žalcu za dve šoli, mladinski abonma in gledališki klub. 350 otrok, mi pa brez a) ene igralke, b) lučkarja, c) tonca d) in vsi totalno out iz uigranosti. Seveda smo z rednimi vajami uspeli usposobiti mojo malenkost, da sem nadomestila Urško, lučkar je bil žalški, dvorana pa dovolj akustična, da Babo ni bil pogrešan (samo v profesionalnem smislu, se razume). Čeprav je bila še generalka polom od poloma, je bila predstava (razen majhnih, majcenih, nevidnih, nepomembnih kiksov v petju) odlično izpeljana in predvsem - odlično sprejeta. Naknadno je iz Žalca prispelo pismo gospe Lidije, ki je bila ponovno navdušena nad predstavo, pa tudi nad tem, kako pozorno so jo otroci spremljali. Ja, kar se tiče otrok, je tole očitno res prava stvar zanje. Upam, da moja prihajajoča otroška predstava, ne bo na koncu najbolj potegnila odrasle...