Božični dan je bil zadnji za eno naših predniških duš, ki že srečno plove v nebesih... Pogreb je bil, žalostno, razlog, da smo morali četrtkovo predstavo v Kopru prestaviti na januar. Iskreno opravičilo tistim, do katerih je informacija prispela prepozno in ste se vseeno že ugvantani napotili proti gledališču. Za Koprčane in okoličane nameravamo okroglo desetko izvesti v januarju. Do velikega finala pa želimo še sladke trenutke in dober (evro) štart!

Pivka je zdej dežela Pupedancev....

(Ana Pupedan, Pupivški rep)

V veselem decembru je Občina Pivka svoje prebivalce povabila na ogled predstave, v kateri godejo tudi vsem dobro znani lokalni mačoti. Nabito polna dvorana več kot dvestotih obiskovalcev je navdušeno ploskala, prav nič navdušujoče za natopajoče pa ni bilo glasno zvonjenje telefonov. Če je v Sežani manjkalo duše, sta bila v tej predstavi duša pa še srce. Zaradi uverturne prednovoletne zabave našega Simona, ki je nasmejal pivško publiko, se je po zaključnem priklonu skresalo nekaj pretilnih isker (ne iskric), ki pa vseeno niso zanetile hujšega požara. Gostija nas je pričakala v bližnji oštariji, kjer se je dalo na two-men bend tudi zavrteti. Situacija je bila prav simpatična, saj sva s KatjoB nasrkali neverjetnih devet moških, kjer se je še posebej pri nekaterih splačalo počakati na, kakor so se izrazili, "pravi moment". Srečko je medtem našemu Korošcu Močniku nazorno opisal njegovo zadovoljstvo nad celotno podobo predstave, z lokalnimi ponočevalci in brundanjem pesmi pa smo Ljubotov rajon zapustili v temni noči. Sledil je še obisk Hiše kulture in težke debate o njeni prihodnosti, ki so bile okrog četrte ure zjutraj vsekakor več kot umestne. Ko je Boštjan predlagal še en špric, pa so naši želodci odločno protestirali in zahtevali odhod. Skratka - čudovit topel in objemov poln predzaključek. Da bi se še dolgo imeli radi!

Pismo ga. Lejle Sirk o predstavi za otroke v Kranju, 27.novembra:

Draga Nena,
vtisi po ogledu tvoje predstave so bili močni, lepi ... in še kar trajajo. Še vas pridem gledat! V šoli smo se o predstavi seveda pogovarjali - tudi pri otrocih so bili vtisi podobni. Od vseh, kar jih učim (le 8. in 9. razrede), ni bilo nikogar!!!!!, ki se ga ne bi dotaknilo, ki ne bi bil navdušen (še bolj potem, ko smo vse skupaj razložili).

Učiteljica je komentarje otrok poslala v priponki, ki si jo lahko ogledate na spetni strani Viž v rubriki Druga plat.

"SPOŠTOVANI!
NE SE SMEJAT, RESNIČNO MISLIM, DA STE KOT EKIPA VREDNI VSEGA SPOŠTOVANJA: KAPO DOL! ŽE KO SEM PRVIČ SLIŠAL ZA VAS SEM SI REKEL: TO PA MORAM VIDETI! IN PRILIKO SEM IZKORISTIL V SEŽANI. MORAM REČI, DA ME JE DOBESEDNO OČARALA, V NJEJ ZAČUTIŠ DUŠO IN SRCE! LE TAKO NAPREJ NAPREJ!"
SLAVKO

Takole je predstavo v Sežani videl g. Slavko, ki nam je poslal prav prijazno sporočilo. Sredin delovnik je ekipo napravil malce živčno, tako da je bila predstava tehnično sicer super, manjkalo pa je malo več žara. Mogoče je temu botrovala grožnja o uvedbi alkotesta pred predstavo.... Kakšen glaž vsekakor pomaga k boljšemu razpoloženju, to smo do zdaj že ugotovili. Kosovelov dom je bil sicer krasno prizorišče, ki je nudil kakovosten prostor za izvedbo predstave, publika pa je bila številčno skromnejša. Morda nam jo je odpihnila predstava, ki je te dni s svojo komičnostjo navzela slovensko občinstvo...
Iz Sežane smo čez dva dni zavzeli Izolo, bolj energični in bolj razpoloženi. Publika je bila tu bolj odprta, Viže pa so dobile tudi že prve fane. Večer se je zaključil spet drugega dne, ko so na bližnji osmici v Bertokih padale klobase, zelje in refošk.

Poročilo članov planinske sekcije o pohodu na Nos.

Zelo okrnjena planinska sekcija Vižarjev v zasedbi velikega Mihe, malo manjšega Markota in male Keti se je tokrat podala na Nanos. Himalajske razmere, ki so nam bile tistega sobotnega dne dane, so popestrile izlet in povzročile skorajšnje padce na NOS. Ker smo Vižarji tako neučakani in radi pridemo do cilja čim hitreje, smo jo ubrali po strmi poti, ki je bila za kratkonoge planince pravi plezalni izziv. Keti, ki je s seboj vzela popolnoma nove rokavičke iz kolekcije KETY collection, je na koncu dneva ugotovila, da jih lahko vrže samo še stran. Živ dokaz, da se je bilo potrebno zaradi izrednih razmer in strme poti prijeti za marsikateri del primorskega hriba, ki je bil ves moker, blaten in izjemno skalnat. V oblaku, ki nam je serviral 100% vlago, smo skoraj zgrešili anteno - tako tipično značilnost Nanosa, posledično zaradi slabe vidljivosti in prekomernega govoričenja pa dejansko zgrešili pravo pot. Miha nas je tako povedel mimo vseh markacij kar čez najbolj strmi del vrha in zato sta šnopček in ričet na vrhu prinesla toliko več veselja v naša prepihana, a vroča srca.Za pot navzdol smo izbrali daljšo, predvsem pa varnejšo pot. Še dobro, da smo bili tako pametni, saj smo po poti navzdol razmišljali: "Le kaj bi Nena naredila, če bi nas na Nanosu zgubila?"Naš naslednji cilj je Učka, ki bi jo radi dosegli v malce večji zasdbi Planinske Sekcije Viž inu Griž, zato kmalu spet vabljeni vsi Vižarji.
Za vas v svojem afektiranem stilu (ker takšna tudi je) napisala vaša Keti