Ko ti prvič pade telefon v vodo in vidiš cel mesec samo pol ekrana, si zaprisežeš, da boš takoj drugi dan vse dragocene telefonske prepisal na list papirja, da boš imel vse črno na belem. Potem mine celo leto, preden priromaš do papirja, tako da končno pride do situacije, ko na nedolžno belem umivalniku javnega ženskega stranišča pustiš za slabi dve urici telefon in prideš nazaj in ga ni. Ni ga pri vratarju, tvoja linija je ves čas zasedena. V redu, upam, da mi ne kuriš impulzov z enormno dragimi klici v Srbijo in da v dveh urah, preden Mobitel blokira telefon, ne gre cela štipendija.

Torej ko nekdo, ki je tako zvani šef neke predstave, izgubi nekaj uric pred predstavo telefon in to ko še nihče ne ve ne kam ne kod, drugi ob tem izgubijo živce, še posebej, če te čakajo za prevoz domov dve uri in te potem srečajo na vlaku.

Slaba napoved za slab konec.

Planinci radi rečejo, da jim ga zagode vreme. Gledališčniki bi se jim lahko pridružili. Ko cvetijo trave in žari sonce v vsej svoji rumeni, ni prav nič prijetno čepeti v dvorani. Zato je, kljub obljubam, Podpeška dvorana tokrat precej samevala.

Kakorkoli, Vižarjem je vseeno prav prijalo zopet malo objemanja in poljubljanja in pripovedovanja zgodb z vseh vetrov od frizerjev do one-man bandov, slovenske p(ot)ice in petkovega večernega terenskega dela za šolo, skratka čustev toliko, da so sprožila pretep. Ja tisti pravi vaški pretep, tokrat med moškim in žensko. Kljub pozivom navijačev se pipa miru ni skadila.

Nedeljske ribe v Portorožu odpadejo, ker našega obiska na morju zaradi tehničnih motenj ne bo. Bomo pa toliko bolj zalili Markova Kristusova leta v soboto.

Pa tak dan! Hvala Goro, bil si mi svetla luč:)