Poročilo članov planinske sekcije o pohodu na Nos.

Zelo okrnjena planinska sekcija Vižarjev v zasedbi velikega Mihe, malo manjšega Markota in male Keti se je tokrat podala na Nanos. Himalajske razmere, ki so nam bile tistega sobotnega dne dane, so popestrile izlet in povzročile skorajšnje padce na NOS. Ker smo Vižarji tako neučakani in radi pridemo do cilja čim hitreje, smo jo ubrali po strmi poti, ki je bila za kratkonoge planince pravi plezalni izziv. Keti, ki je s seboj vzela popolnoma nove rokavičke iz kolekcije KETY collection, je na koncu dneva ugotovila, da jih lahko vrže samo še stran. Živ dokaz, da se je bilo potrebno zaradi izrednih razmer in strme poti prijeti za marsikateri del primorskega hriba, ki je bil ves moker, blaten in izjemno skalnat. V oblaku, ki nam je serviral 100% vlago, smo skoraj zgrešili anteno - tako tipično značilnost Nanosa, posledično zaradi slabe vidljivosti in prekomernega govoričenja pa dejansko zgrešili pravo pot. Miha nas je tako povedel mimo vseh markacij kar čez najbolj strmi del vrha in zato sta šnopček in ričet na vrhu prinesla toliko več veselja v naša prepihana, a vroča srca.Za pot navzdol smo izbrali daljšo, predvsem pa varnejšo pot. Še dobro, da smo bili tako pametni, saj smo po poti navzdol razmišljali: "Le kaj bi Nena naredila, če bi nas na Nanosu zgubila?"Naš naslednji cilj je Učka, ki bi jo radi dosegli v malce večji zasdbi Planinske Sekcije Viž inu Griž, zato kmalu spet vabljeni vsi Vižarji.
Za vas v svojem afektiranem stilu (ker takšna tudi je) napisala vaša Keti